Za česen že od nekdaj menijo, da zagotavlja in podaljšuje fizično moč, zato so ga dajali egiptovskim sužnjem, ki so gradili ogromne piramide. Stoletja je veljal kot zdravilo za zobobol, jetiko, odprte rane in zle demone. Ker spada v družino lilij, je sorodnik pora, drobnjaka, čebule in šalotke. Užitna čebulica ali "glavica" raste pod tlemi. Ta glavica je sestavljena iz delov, imenovanih stroki, vsak pa je obdan z lastno pergamentu podobno membrano. Danes so med največjimi dobavitelji česna Združene države (predvsem Californija, Texas in Louisiana), Francija, Španija, Italija in Mehika. V ZDA so na voljo tri glavne vrste česna: ameriški česen z belo lupino in močno aromo; mehiški in italijanski česen, ki sta barve sleza in imata nekoliko blažji okus; in Paul Bunyanesque, slonji česen z belo lupino (ki pa ni pravi česen, temveč je sorodnik pora) in med vsemi tremi najbolj blago aromo. Stroki ameriškiega, mehiškega in italijanskega česna so lahko, odvisno od sorte, dolgi od 1/2 do 1 1/2 palca. Slonji česen (pridelujejo ga predvsem v Kaliforniji) ima čebulico velikosti majhne grenivke z velikimi stroki, ki imajo v povprečju 1 unčo (28,35 g). Mogoče ga je kupiti po pošti in v nekaterih trgovina s specialitetami. Zeleni česen, ki je občasno na voljo v specializiranih trgovinah, je mlad česen, ki še nima strokov. Podoben je mlademu poru, z dolgim zelenim nadzemnim delom in belo glavico, ki včasih potegne na roza. Okus mlade rastline je veliko mehkejši kot pri zrelem česnu. Sveži česen je na voljo skozi vse leto. Kupujte čvrste, debele glavice s suho lupino. Izogibajte se glavic z mehkimi ali posušenimi stroki, in tistimi, ki so shranjene v hlajenem delu oddelka z vrtninami. Svež česen hranite v odprti posodi (stran od drugih živil) v hladnem in temnem prostoru. Pravilno shranjene, nepoškodovano glavice lahko hranite največ do 8 tednov, čeprav se bodo proti koncu tega obdobja že začele sušiti. Ko posamezen strok odlomimo od glavice, bo zdržal le od 3 do 10 dni. Recepti običajno zahtevajo, da česn oluščimo preden ga uporabimo. Med izjemami so pražena česnova glavica in znana jed, "piščanec s 4o-imi stroki česna", pri kateri neolupljen česen pečemo s piščancem v bujonu, dokler ne postane sladek in mehak kot maslo. Drobljenje, sekljanje, stiskanje ali piriranje česna sprosti več eteričnih olj in zagotavlja ostrejši, bolj izrazit okus kot pa če ga narežemo ali če ga pustimo celega. Česen je na voljo tudi v drugih, priročnih oblikah, ne samo svež. Dehidrirani česnovi kosmiči (včasih jim pravijo instant česen) so rezine ali koščki česna, ki jih moramo pred uporabo rekonstiuirati (razen če je česen te vrste dodan tekoči jedi, kot je npr. juha ali obara). Če dehidrirane česnove kosmiče zmeljemo, dobimo česen v prahu. Sol s česnom je česen v prahu, ki mu primešajo sol in sredstvo za absorbcijo vlage. Česnov izvleček in česnov sok pridobivajo iz stisnjenega česna. Čeprav so vsi ti izdelki priročni, so po aromi slab nadomestek za cenejši sveži česen, ki je takoj na voljo in je enostaven za shranjevanje. Neprijeten spremljajoči učinek česna je v tem, da njegova eterična olja prežemajo pljučna tkiva, zato ostane v telesu še dolgo po zaužitju, kar vpliva na zadah in celo vonj kože. Žvečenje tablet s klorofilom ali pa svežega peteršilja je koristno, vendar sodobna znanost žal še ni našla popolnega protistrupa za preostali vonj po česnu.